Jasmina Vrbnjak, nekdanja veterinarka v mariborskem zavetišču za živali: "Župan je že pred meseci klical predsednika DVPMŽ dr. Erika Tetičkoviča, naj Kokotovo "spravi not". Predsednik je takrat menda rekel, da to ne bi bilo fer do mene, ker sem tako dolgo delala zastonj. Zdaj pač ni bilo več ovir, saj je z novim upravljalcem dovolj "prijateljev" na kupu."
15. februarja je komunalno podjetje Snaga postalo novi koncesionar v Zavetišču za živali Maribor, potem ko Društvo za varstvo in proti mučenju živali (DVPMŽ) Maribor očitno ni bilo več kos nalogi in je predalo koncesijo. Na začetku je bilo videti, da bo mariborska občina koncesijo podelila zavodu Mačja hiša, ki je v postopku zbral največ točk, a občinska komisija je izbrala komunalno podjetje. Mačja hiša je vložila upravni spor.
15. februarja je komunalno podjetje Snaga postalo novi koncesionar v Zavetišču za živali Maribor, potem ko Društvo za varstvo in proti mučenju živali (DVPMŽ) Maribor očitno ni bilo več kos nalogi in je predalo koncesijo. Na začetku je bilo videti, da bo mariborska občina koncesijo podelila zavodu Mačja hiša, ki je v postopku zbral največ točk, a občinska komisija je izbrala komunalno podjetje. Mačja hiša je vložila upravni spor.
"Če pomislim, kaj smo imeli na razpolago, smo pravzaprav delali čudeže."
Zaposleni v zavetišču so se lahko prijavili na Snagin razpis; od prejšnjih štirih oskrbnikov so bili izbrani trije. Brez zaposlitve je ostala veterinarka in neformalna vodja zavetišča Jasmina Vrbnjak. Nadomestila jo je Katja Kokot, neuradno "kandidatka" mariborskega župana Franca Kanglerja; novinka pravi, da bo pozvala varuhinjo človekovih pravic, da jo zaščiti, ker je sporno, da je iz Dupleka. Zaradi izbruha mikrosporije, je bilo zavetišče pod novim vodstvom najprej zaprto, potem pa delno zaprto. Iz Civilne iniciative za mariborski azil, ki protestira zaradi izbire koncesionarja z geslom "Zavetišče ni smetišče", pa je slišati mnenja, da je bilo treba zavetišče zapreti pred javnostjo zato, da se otresejo "zdraharjev", kot je nova vodja zavetišča poimenovala tiste, ki so javnost opozorili na njene namere o evtanaziji treh mačk in enega psa. Kokotova jih na Facebooku sprašuje, kje so bili, ko je mačke evtanazirala prejšnja veterinarka Jasmina Vrbnjak, naša intervjuvanka.
- Kakšna je rekapitulacija vaše kariere v zavetišču za živali? Skoraj leto ste delali kot prostovoljka, potem ste bili zaposlena veterinarka in vodja zavetišča, zdaj pa ste ...?
"Odpovedi še nisem dobila in upam, da jo bom kmalu, ker se brez nje ne morem prijaviti na zavod, niti ne morem iskati službe ali delati kot prostovoljka. V pogodbi o delu imam namreč zapisano konkurenčno klavzulo. Vodja zavetišča pa nisem bila po pogodbi, ampak samo neformalno."
- No, saj tam imate zapisano tudi osnovno mesečno plačo (750 neto), pa vam je niso izplačali - kot tudi drugim zaposlenim v zavetišču.
"Tako je. Dobila sem plačo za lanski april, ko so me zaposlili kot veterinarko, plačo za maj in junij, dobila sem še dve nakazili za tisoč evrov, kot nekakšno akontacijo za manjkajoče plače, in to je to."
- Prej pa ste že nekaj mesecev delali zastonj.
"Kot prostovoljka, da. Takrat sem bila v veterinarski bolnici v Lenartu preko programa "usposabljanje na delovnem mestu" in poklical me je Rok Štibler, vodja zavetišča. Da zavetišče potrebuje veterinarja, ker bo odprlo svojo ambulanto in da bom najkasneje s prvim oktobrom zaposlena, če se bom izkazala. Prišla sem konec avgusta, potem pa se je zaposlitev odlagala iz meseca v mesec in šele 4. aprila naslednje leto sem dobila pogodbo o zaposlitvi, komaj 25. julija pa smo lahko odprli ambulanto."
- Za študij veterine se ne odločiš zato, ker je nekaj pač treba študirati.
"Že čisto od malega sem govorila, da bom zdravila živali, ko bom velika. Starši pravijo, da sem si to zapičila v glavo že pri štirih letih. Nikoli nisem spremenila odločitve, želja je ostajala enaka - zaradi ljubezni do živali - pa četudi sem kasneje vedela, da bom težko dobila službo, da tudi plače niso privlačne, delo pa trdo."
- Je bil študij tak, kot ste pričakovali?
"Vsi, ki smo takrat študirali, smo se strinjali, da bi morali imeti več prakse; pravijo, da se je to z bolonjskim sistemom študija popravilo. Pa malo nas je potlačilo, ko smo v okviru študija hodili na farme, v klavnice ... in bili hitro soočeni s tem, da je na prvem mestu denar."
Trk ob mariborsko realnost
- Ko pogledate na svoji dve leti v zavetišču - bi ju raje kar izbrisali iz spomina, kot da ju nikoli ni bilo, ali si rečete, da je bila sicer trda, ampak vseeno šola za življenje.
"Nikoli mi ni bilo žal in mi tudi ne bo, da sem se takrat odločila za zavetišče. Res sem delala zastonj, ampak delala sem v dobro živali in to je nekaj vredno. Z mirno vestjo lahko rečem, da nisem naredila hujše napake od te, da sem občino vztrajno opozarjala na infrastrukturne napake. Da toplota s hodnikov sploh ne pride do boksov, ker so s hodnika vodile tja le lopute. Da ni logično, če v boksih zmrzuje, mi pa plačujemo 2000 evrov mesečno za ogrevanje. Da karantene za mačke niso zgrajene po pravilih stroke, da je treba nujno sanirati te stvari in da bi bilo mogoče bolje, če bi pred gradnjo zavetišča za nasvete vprašali oskrbnike, ki so delali v starem zavetišču ... Še vedno enako mislim in stojim za tem."
- Če bi bili manj "tečni", pa se vas najbrž ne bi otresli.
"To sem slišala z različnih naslovov. Da bi dobila službo, če bi se veselila Snage. Po pravici povedano, nikoli nisem imela nič proti Snagi kot upravljalcu, bila sem proti načinu izbire koncesionarja, ki je bil čuden in nezakonit, ker bi moral dobiti koncesijo kandidat z največ točkami. Občina je postavila pogoje za točkovanje in izbiro najboljšega ponudnika, Mačja hiša je zbrala 92 točk na razpisu, Snaga pa 62 in izbrana je bila Snaga. Kdo bi to lahko razumel?"
- Ste se pač srečali z mariborsko realnostjo.
"Saj mi ni žal. Takih, ki so tiho, ko se dogajajo grde reči, je tako ali tako preveč."
- Večina kolegov v zavetišču je obrnila ploščo. Hitro so bili "zelo zadovoljni" s Snago, potem ko so bili najprej zadovoljni, da je na razpisu zmagala Mačja hiša.
"Imajo kredite, ki jih je treba odplačevati in vedeli so, da lahko izgubijo službo, tako pa jo je večina obdržala. Razumem jih."
- Nič ne boli?
"Ja, boli."
- Kaj pa, če ste bili prevelik idealist, ko ste prišli v zavetišče? Preveč polni podob s kabelskih programov: Živalska policija, Šepetalec psom, Pogovor z živalmi ...
"Ah, kje pa! Težko si predstavljate, kakšni pogoji so bili v zavetišču, ko je na vseh koncih manjkalo denarja. Pa malo več mikrosporije kot sedaj je bilo, ko sem prišla, ne le suma na mikrosporijo, ampak na pol golih mačk, ki so jih pripeljali, pa ni bilo nobenega haloja, panike in zaprtja zavetišča. Na VURS sem šla in smo se zmenili, da damo opozorilne napise za obiskovalce, da začnemo razkuževati in zdraviti in da se preprečijo stiki med zdravimi in bolnimi živalmi. Pa nismo imeli na voljo Snaginih čistilk in delavcev, kot jih ima sedanje vodstvo. Pa svetovalke za stike z javnostmi. V veliki stiski z zdravili smo s svojimi rokami naredili vse, kar smo lahko. Na koncu nismo imeli več niti tajnice niti ažurnega računovodstva, dekle, ki je tukaj prostovoljno delalo kot veterinarska tehnica, po dveh letih obljub o zaposlitvi ni prihajalo več redno in bilo se je težko prilagajati, kdaj bo tukaj, da bi lahko opravili sterilizacije ... Če pomislim, kaj smo imeli na razpolago, smo pravzaprav delali čudeže."
Prepoved vstopa za "zdraharje"
- Spomnim se, da je bila vaša zaposlitev v medijih opisana kot velik prihranek za zavetišče.
"Saj je tudi bila, ker so bili pred tem stroški za veterinarsko bolnišnico tako visoki. Po mojem mnenju je zavetišče pokopalo prav to, da ni imelo od začetka svoje lastne ambulante in smo morali plačevali občini koncesijo - občina se ji je odrekla šele takrat, ko smo bili že globoko v rdečih številkah. To sta bili glavni stvari, ki sta požirali denar. Pa DVPMŽ je bilo premalo aktivno, več dobrodelnih prireditev bi morali imeti. Na koncu smo bili s prostovoljci zelo aktivni, prej pa, žal, ni bilo tako."
- So prostovoljci pomemben del takšne ustanove?
"Zelo. Sploh ko so bili dopusti. Za dežurnega oskrbnika nikoli ne veš, kdaj bo moral na teren, eden od njih je bil zaradi invalidnosti veliko v bolniški, dva pa sta le težko oskrbela tudi po sto mačk in veliko psov. Imeli smo veliko prostovoljcev, nekateri so prišli prav vsak dan in ravno trije od njih so od novega vodstva dobili prepoved vstopa v zavetišče."
- Katja Kokot, nova vodja, je na spletni strani zavetišča napisala, da zato, ker so "zdraharji".
"Nikoli nisem spoznala enega samega zdraharskega prostovoljca v zavetišču. Zdraharji so po njenem zato, ker so se uprli evtanaziranju treh mačk, ki so že dolgo v azilu. Dve sta pozitivni na mačji aids (FIV), tretji maček pa ima ob tej bolezni še mačjo levkozo (FeLV). Te živali so prišle okužene v zavetišče, a ker se bolezen v več kot 50 odstotkih teh okužb sploh ne pokaže, ni nobene potrebe, da bi jih uspavali. Samo navodila stroke je treba upoštevati. Ko je bilo videti, da ne bodo uspeli preprečiti evtanaziranja, so obvestili javnost in jasno, da je izbruhnila zamera. Zdaj so vse tri mačke na varnem."
- Kokotova se na FB sprašuje, kje so bili prostovoljci, ko ste vi evtanazirali mačke s tema okužbama. Citiram: "Po včerajšnjem kravalu sem se odločila, da objavim podatek o številu evtanazij, ki jih je izvedla prejšnja vodja zavetišča Jasmina Vrbnjak, v letu 2011. V lanskem letu je bilo tako skupno evtanaziranih 48 mačk, pri čemer so bile evtanazirane tudi živali, ki so bile po podatkih na sprejemnih listih v dobri kondiciji, bile pa so uspavane še isti ali naslednji dan po sprejemu. Vzrok usmrtitve je bil ali FELV ali FIV. Pri sami selekciji, katera muca se pusti pri življenju, je tako botroval neznan razlog, morda pa le dejstvo, da je katera muca bolj, druga manj prijetna." Huda obtožba.
"Ja, ta je pa res huda. Vsekakor to niso podatki iz moje evidence, kjer so napisani razlogi evtanazije. Najbrž je vseeno razlika, ali uspavaš mačko, ki ne kaže znakov bolezni, čeprav je okužena s tema dvema virusoma, ali pa takšno, ki je okužena, dehidrirana in je v zelo slabem zdravstvenem stanju. Samo hudo obolele ali poškodovane živali - največkrat je šlo za poškodbe, ki so jih dobile v prometu - se uspavajo. To kot veterinarka tudi sama ve in ve tudi, da je ta številka zelo nizka, če jo primerjamo z zavetišči kjerkoli pri nas ali v svetu. Potem so bile še obtožbe, da je eden od psov imel že deset dni krvavo drisko, pa nisem ukrepala. Najbolj smešno je, da so to objavili 17. februarja, šele 15. pa so prevzeli zavetišče. Ko sem oskrbnika, ki je skrbel za tega psa, vprašala, od kod takšni podatki, je dejal, da pes seveda ni imel nikakršne krvave driske. Za očrnitev pa so take zgodbe vsekakor dobrodošle."
Med prijatelji
- Vidim, da si je ta njen zapis tudi župan Franc Kangler "prilepil" na svoj FB.
"Me ne čudi. Saj je župan že pred meseci klical predsednika DVPMŽ dr. Erika Tetičkoviča, naj Kokotovo "spravi not". Predsednik je takrat menda rekel, da to ne bi bilo fer do mene, ker sem tako dolgo delala zastonj. Zdaj pač ni bilo več ovir, saj je z novim upravljalcem dovolj "prijateljev" na kupu."
- Katja Kokot pravi, da mora najprej narediti red, ker ga ni bilo, ko ste bili vi vodja zavetišča.
"Me zanima, kakšen red bodo imeli od pomladi do oktobra, ko je naval z mladiči, in smo imeli ob psih tudi sto in več mačk hkrati, kapaciteta pa je 35 živali. Zdaj imajo v zavetišču ob psih samo 11 mačk in veliko več delovne sile, kot prej. Pa pogodbo, sklenjeno z veterinarsko bolnico, tako da jim res lahko ostaja časa. Če jo motijo tiste odeje v kleti, ki res niso zložene ... "
- Najbolj prijazno se najbrž nista gledali, ko ste predajali delo.
"Kakšna predaja dela in papirjev! 15. februarja so naredili najprej predajo občinskega inventarja, mene niso povabili. Potem sva šli z novo vodjo do vseh živali, predala sem karantenske liste. Mislila sem, da bova naslednji dan nadaljevali delo, ko sem prišla tja, pa mi je rekla, naj takoj zapustim prostor. Šla sem na delovno inšpekcijo po nasvet, ker sem uradno še vedno tam zaposlena, saj nisem dobila uradne odpovedi. Naslednjič sem šla tja z Rokom Štiblerjem, nekdanjim vodjo zavetišča, da predam papirje, pa se je mudilo njemu in Snagini pravnici, naslednji dan spet ni bilo nič, ker pravnice ni bilo, Kokotova pa pravi, da hoče pravnico ob sebi, še dan kasneje, ko smo bili dogovorjeni, pa so me obvestili, da je na sestanku. Nekaj časa sem čakala, potem pa šla ... Takšna "primopredaja", ko te en dan spustijo noter, drugi dan pa ne, pa je tudi malo sumljiva. S papirji lahko delajo, kar hočejo."
- Ena zgodba je zaključena, kdaj in kako se bo začela druga?
"Počakala bom na odpoved, ker prej ne smem delati v veterini. Začela bom iskati službo ali pa bom delala prostovoljno, da si še naprej nabiram izkušnje in ostanem v stroki. Vseeno pa še verjamem, da bo v upravnem sporu Mačja hiša dobila to zavetišče."
Zaposleni v zavetišču so se lahko prijavili na Snagin razpis; od prejšnjih štirih oskrbnikov so bili izbrani trije. Brez zaposlitve je ostala veterinarka in neformalna vodja zavetišča Jasmina Vrbnjak. Nadomestila jo je Katja Kokot, neuradno "kandidatka" mariborskega župana Franca Kanglerja; novinka pravi, da bo pozvala varuhinjo človekovih pravic, da jo zaščiti, ker je sporno, da je iz Dupleka. Zaradi izbruha mikrosporije, je bilo zavetišče pod novim vodstvom najprej zaprto, potem pa delno zaprto. Iz Civilne iniciative za mariborski azil, ki protestira zaradi izbire koncesionarja z geslom "Zavetišče ni smetišče", pa je slišati mnenja, da je bilo treba zavetišče zapreti pred javnostjo zato, da se otresejo "zdraharjev", kot je nova vodja zavetišča poimenovala tiste, ki so javnost opozorili na njene namere o evtanaziji treh mačk in enega psa. Kokotova jih na Facebooku sprašuje, kje so bili, ko je mačke evtanazirala prejšnja veterinarka Jasmina Vrbnjak, naša intervjuvanka.
- Kakšna je rekapitulacija vaše kariere v zavetišču za živali? Skoraj leto ste delali kot prostovoljka, potem ste bili zaposlena veterinarka in vodja zavetišča, zdaj pa ste ...?
"Odpovedi še nisem dobila in upam, da jo bom kmalu, ker se brez nje ne morem prijaviti na zavod, niti ne morem iskati službe ali delati kot prostovoljka. V pogodbi o delu imam namreč zapisano konkurenčno klavzulo. Vodja zavetišča pa nisem bila po pogodbi, ampak samo neformalno."
- No, saj tam imate zapisano tudi osnovno mesečno plačo (750 neto), pa vam je niso izplačali - kot tudi drugim zaposlenim v zavetišču.
"Tako je. Dobila sem plačo za lanski april, ko so me zaposlili kot veterinarko, plačo za maj in junij, dobila sem še dve nakazili za tisoč evrov, kot nekakšno akontacijo za manjkajoče plače, in to je to."
- Prej pa ste že nekaj mesecev delali zastonj.
"Kot prostovoljka, da. Takrat sem bila v veterinarski bolnici v Lenartu preko programa "usposabljanje na delovnem mestu" in poklical me je Rok Štibler, vodja zavetišča. Da zavetišče potrebuje veterinarja, ker bo odprlo svojo ambulanto in da bom najkasneje s prvim oktobrom zaposlena, če se bom izkazala. Prišla sem konec avgusta, potem pa se je zaposlitev odlagala iz meseca v mesec in šele 4. aprila naslednje leto sem dobila pogodbo o zaposlitvi, komaj 25. julija pa smo lahko odprli ambulanto."
- Za študij veterine se ne odločiš zato, ker je nekaj pač treba študirati.
"Že čisto od malega sem govorila, da bom zdravila živali, ko bom velika. Starši pravijo, da sem si to zapičila v glavo že pri štirih letih. Nikoli nisem spremenila odločitve, želja je ostajala enaka - zaradi ljubezni do živali - pa četudi sem kasneje vedela, da bom težko dobila službo, da tudi plače niso privlačne, delo pa trdo."
- Je bil študij tak, kot ste pričakovali?
"Vsi, ki smo takrat študirali, smo se strinjali, da bi morali imeti več prakse; pravijo, da se je to z bolonjskim sistemom študija popravilo. Pa malo nas je potlačilo, ko smo v okviru študija hodili na farme, v klavnice ... in bili hitro soočeni s tem, da je na prvem mestu denar."
Trk ob mariborsko realnost
- Ko pogledate na svoji dve leti v zavetišču - bi ju raje kar izbrisali iz spomina, kot da ju nikoli ni bilo, ali si rečete, da je bila sicer trda, ampak vseeno šola za življenje.
"Nikoli mi ni bilo žal in mi tudi ne bo, da sem se takrat odločila za zavetišče. Res sem delala zastonj, ampak delala sem v dobro živali in to je nekaj vredno. Z mirno vestjo lahko rečem, da nisem naredila hujše napake od te, da sem občino vztrajno opozarjala na infrastrukturne napake. Da toplota s hodnikov sploh ne pride do boksov, ker so s hodnika vodile tja le lopute. Da ni logično, če v boksih zmrzuje, mi pa plačujemo 2000 evrov mesečno za ogrevanje. Da karantene za mačke niso zgrajene po pravilih stroke, da je treba nujno sanirati te stvari in da bi bilo mogoče bolje, če bi pred gradnjo zavetišča za nasvete vprašali oskrbnike, ki so delali v starem zavetišču ... Še vedno enako mislim in stojim za tem."
- Če bi bili manj "tečni", pa se vas najbrž ne bi otresli.
"To sem slišala z različnih naslovov. Da bi dobila službo, če bi se veselila Snage. Po pravici povedano, nikoli nisem imela nič proti Snagi kot upravljalcu, bila sem proti načinu izbire koncesionarja, ki je bil čuden in nezakonit, ker bi moral dobiti koncesijo kandidat z največ točkami. Občina je postavila pogoje za točkovanje in izbiro najboljšega ponudnika, Mačja hiša je zbrala 92 točk na razpisu, Snaga pa 62 in izbrana je bila Snaga. Kdo bi to lahko razumel?"
- Ste se pač srečali z mariborsko realnostjo.
"Saj mi ni žal. Takih, ki so tiho, ko se dogajajo grde reči, je tako ali tako preveč."
- Večina kolegov v zavetišču je obrnila ploščo. Hitro so bili "zelo zadovoljni" s Snago, potem ko so bili najprej zadovoljni, da je na razpisu zmagala Mačja hiša.
"Imajo kredite, ki jih je treba odplačevati in vedeli so, da lahko izgubijo službo, tako pa jo je večina obdržala. Razumem jih."
- Nič ne boli?
"Ja, boli."
- Kaj pa, če ste bili prevelik idealist, ko ste prišli v zavetišče? Preveč polni podob s kabelskih programov: Živalska policija, Šepetalec psom, Pogovor z živalmi ...
"Ah, kje pa! Težko si predstavljate, kakšni pogoji so bili v zavetišču, ko je na vseh koncih manjkalo denarja. Pa malo več mikrosporije kot sedaj je bilo, ko sem prišla, ne le suma na mikrosporijo, ampak na pol golih mačk, ki so jih pripeljali, pa ni bilo nobenega haloja, panike in zaprtja zavetišča. Na VURS sem šla in smo se zmenili, da damo opozorilne napise za obiskovalce, da začnemo razkuževati in zdraviti in da se preprečijo stiki med zdravimi in bolnimi živalmi. Pa nismo imeli na voljo Snaginih čistilk in delavcev, kot jih ima sedanje vodstvo. Pa svetovalke za stike z javnostmi. V veliki stiski z zdravili smo s svojimi rokami naredili vse, kar smo lahko. Na koncu nismo imeli več niti tajnice niti ažurnega računovodstva, dekle, ki je tukaj prostovoljno delalo kot veterinarska tehnica, po dveh letih obljub o zaposlitvi ni prihajalo več redno in bilo se je težko prilagajati, kdaj bo tukaj, da bi lahko opravili sterilizacije ... Če pomislim, kaj smo imeli na razpolago, smo pravzaprav delali čudeže."
Prepoved vstopa za "zdraharje"
- Spomnim se, da je bila vaša zaposlitev v medijih opisana kot velik prihranek za zavetišče.
"Saj je tudi bila, ker so bili pred tem stroški za veterinarsko bolnišnico tako visoki. Po mojem mnenju je zavetišče pokopalo prav to, da ni imelo od začetka svoje lastne ambulante in smo morali plačevali občini koncesijo - občina se ji je odrekla šele takrat, ko smo bili že globoko v rdečih številkah. To sta bili glavni stvari, ki sta požirali denar. Pa DVPMŽ je bilo premalo aktivno, več dobrodelnih prireditev bi morali imeti. Na koncu smo bili s prostovoljci zelo aktivni, prej pa, žal, ni bilo tako."
- So prostovoljci pomemben del takšne ustanove?
"Zelo. Sploh ko so bili dopusti. Za dežurnega oskrbnika nikoli ne veš, kdaj bo moral na teren, eden od njih je bil zaradi invalidnosti veliko v bolniški, dva pa sta le težko oskrbela tudi po sto mačk in veliko psov. Imeli smo veliko prostovoljcev, nekateri so prišli prav vsak dan in ravno trije od njih so od novega vodstva dobili prepoved vstopa v zavetišče."
- Katja Kokot, nova vodja, je na spletni strani zavetišča napisala, da zato, ker so "zdraharji".
"Nikoli nisem spoznala enega samega zdraharskega prostovoljca v zavetišču. Zdraharji so po njenem zato, ker so se uprli evtanaziranju treh mačk, ki so že dolgo v azilu. Dve sta pozitivni na mačji aids (FIV), tretji maček pa ima ob tej bolezni še mačjo levkozo (FeLV). Te živali so prišle okužene v zavetišče, a ker se bolezen v več kot 50 odstotkih teh okužb sploh ne pokaže, ni nobene potrebe, da bi jih uspavali. Samo navodila stroke je treba upoštevati. Ko je bilo videti, da ne bodo uspeli preprečiti evtanaziranja, so obvestili javnost in jasno, da je izbruhnila zamera. Zdaj so vse tri mačke na varnem."
- Kokotova se na FB sprašuje, kje so bili prostovoljci, ko ste vi evtanazirali mačke s tema okužbama. Citiram: "Po včerajšnjem kravalu sem se odločila, da objavim podatek o številu evtanazij, ki jih je izvedla prejšnja vodja zavetišča Jasmina Vrbnjak, v letu 2011. V lanskem letu je bilo tako skupno evtanaziranih 48 mačk, pri čemer so bile evtanazirane tudi živali, ki so bile po podatkih na sprejemnih listih v dobri kondiciji, bile pa so uspavane še isti ali naslednji dan po sprejemu. Vzrok usmrtitve je bil ali FELV ali FIV. Pri sami selekciji, katera muca se pusti pri življenju, je tako botroval neznan razlog, morda pa le dejstvo, da je katera muca bolj, druga manj prijetna." Huda obtožba.
"Ja, ta je pa res huda. Vsekakor to niso podatki iz moje evidence, kjer so napisani razlogi evtanazije. Najbrž je vseeno razlika, ali uspavaš mačko, ki ne kaže znakov bolezni, čeprav je okužena s tema dvema virusoma, ali pa takšno, ki je okužena, dehidrirana in je v zelo slabem zdravstvenem stanju. Samo hudo obolele ali poškodovane živali - največkrat je šlo za poškodbe, ki so jih dobile v prometu - se uspavajo. To kot veterinarka tudi sama ve in ve tudi, da je ta številka zelo nizka, če jo primerjamo z zavetišči kjerkoli pri nas ali v svetu. Potem so bile še obtožbe, da je eden od psov imel že deset dni krvavo drisko, pa nisem ukrepala. Najbolj smešno je, da so to objavili 17. februarja, šele 15. pa so prevzeli zavetišče. Ko sem oskrbnika, ki je skrbel za tega psa, vprašala, od kod takšni podatki, je dejal, da pes seveda ni imel nikakršne krvave driske. Za očrnitev pa so take zgodbe vsekakor dobrodošle."
Med prijatelji
- Vidim, da si je ta njen zapis tudi župan Franc Kangler "prilepil" na svoj FB.
"Me ne čudi. Saj je župan že pred meseci klical predsednika DVPMŽ dr. Erika Tetičkoviča, naj Kokotovo "spravi not". Predsednik je takrat menda rekel, da to ne bi bilo fer do mene, ker sem tako dolgo delala zastonj. Zdaj pač ni bilo več ovir, saj je z novim upravljalcem dovolj "prijateljev" na kupu."
- Katja Kokot pravi, da mora najprej narediti red, ker ga ni bilo, ko ste bili vi vodja zavetišča.
"Me zanima, kakšen red bodo imeli od pomladi do oktobra, ko je naval z mladiči, in smo imeli ob psih tudi sto in več mačk hkrati, kapaciteta pa je 35 živali. Zdaj imajo v zavetišču ob psih samo 11 mačk in veliko več delovne sile, kot prej. Pa pogodbo, sklenjeno z veterinarsko bolnico, tako da jim res lahko ostaja časa. Če jo motijo tiste odeje v kleti, ki res niso zložene ... "
- Najbolj prijazno se najbrž nista gledali, ko ste predajali delo.
"Kakšna predaja dela in papirjev! 15. februarja so naredili najprej predajo občinskega inventarja, mene niso povabili. Potem sva šli z novo vodjo do vseh živali, predala sem karantenske liste. Mislila sem, da bova naslednji dan nadaljevali delo, ko sem prišla tja, pa mi je rekla, naj takoj zapustim prostor. Šla sem na delovno inšpekcijo po nasvet, ker sem uradno še vedno tam zaposlena, saj nisem dobila uradne odpovedi. Naslednjič sem šla tja z Rokom Štiblerjem, nekdanjim vodjo zavetišča, da predam papirje, pa se je mudilo njemu in Snagini pravnici, naslednji dan spet ni bilo nič, ker pravnice ni bilo, Kokotova pa pravi, da hoče pravnico ob sebi, še dan kasneje, ko smo bili dogovorjeni, pa so me obvestili, da je na sestanku. Nekaj časa sem čakala, potem pa šla ... Takšna "primopredaja", ko te en dan spustijo noter, drugi dan pa ne, pa je tudi malo sumljiva. S papirji lahko delajo, kar hočejo."
- Ena zgodba je zaključena, kdaj in kako se bo začela druga?
"Počakala bom na odpoved, ker prej ne smem delati v veterini. Začela bom iskati službo ali pa bom delala prostovoljno, da si še naprej nabiram izkušnje in ostanem v stroki. Vseeno pa še verjamem, da bo v upravnem sporu Mačja hiša dobila to zavetišče."
V celoti povzeto iz: http://www.7dni.com/v1/default.asp?kaj=2&id=5753076
Jasmina, Sandra in ostali. Vse se vrača, vse se plača.... Za vsako rit je nekje šiba.... Na koncu se vsi računi poravnajo....
OdgovoriIzbrišiPa kaj mariborčani so res taki posranci, Kangler se obnaša kot Don Boter...in nič ni sumljivo in nič mu ne dokažejo..a ni čudno, da je prav iz Dupleka ta Kokotova. Pa kako ne morejo dokazati da je vse nepošteno, al se ga tako bojijo??
OdgovoriIzbriši