Ponovno so zmagale veze in poznanstva

Zgodba Sandre Žižek, nekdanje prostovoljke iz mariborskega zavetišča za živali.

"Z zavetiščem v Mariboru sem se začela bližje spoznavati, ko sem tam opravljala obvezno prakso za veterinarskega tehnika, to je bilo pred dvema letoma. Od takrat in dokler ni zavetišča prevzel nov koncesionar, si življenja brez dela v zavetišču sploh nisem mogla predstavljati. V bistvu si ga še sedaj ne…
Po končani praksi sem v zavetišču ostala kot prostovoljka. Ker so bile predvsem pri mačkah razmere katastrofalne, kar se tiče zdravstvenega stanja, se jim s svojim znanjem pomagala, kolikor je bilo v moji moči. Takrat še v zavetišču ni bilo veterinarske ambulante, saj je bila pogodba sklenjena z Veterinarsko bolnico Maribor. Obisk veterinarja je bil redkost in nikoli ne bom pozabila, da smo bili prostovoljci tisti, ki smo dobesedno prosili za veterinarsko oskrbo že na pol mrtvih živali. Ponavadi smo naleteli na gluha ušesa. Naj povem, da so bile mačke v skupinskem prostoru (kjer bi naj bile le zdrave) na pol gole zaradi mikrosporije, sploh niso bile testirane na mačji aids ali levkozo, nekatere so bile tako hudo poškodovane, da so celo poginile.
Novo prispele muce so se namestile k drugim in v največjem navalu je bilo v enem pasjem boksu tudi po 20 mačk. Večina jih je bila bolnih in tako tudi novim ni bila dana možnost za preživetje. Najhuje je bilo zjutraj, ko smo pred čiščenjem morali odstraniti in pospraviti tudi po sedem trupel. Vsak dan, znova in znova. Oskrbniki in prostovoljci smo v te živali vložili ves svoj trud, a kaj, ko jim sami nismo znali, niti mogli pomagati. Kakšne so bile razmere, verjetno vemo le tisti, ki smo takrat bili tam, saj je vse to ostalo javnosti skrito.
Potem je nekega dne (mislim, da avgusta) prišla v zavetišče Jasmina Vrbnjak. Sprva kot prostovoljka, kar je kljub obljubam o zaposlitvi ostala še dolgo. Razmere so se takrat resnično začele spreminjati na bolje. Pozdravili smo mikrosporijo (brez zaprtja zavetišča, smo pa namestili opozorilne table in preprečili stik z bolnimi živalmi), ki je bila takrat v veliko hujšem obsegu, kot kdajkoli kasneje in začeli z zdravljenjem (kolikor nam je bilo omogočeno) res hudo bolnih ali poškodovanih živali.
Potem so se začele obljube (nekje oktobra), da naju bodo obe zaposlili in da bo v kratkem začela delovati ambulanta v samem zavetišču. Te obljube so se ponavljale iz meseca v mesec. Jasmino so sicer aprila zaposlili, ambulanta je pa začela delovati šele konec julija 2011. Zame je ostalo zgolj pri obljubah. Vseeno sem v upanju na bolje, prihajala vsak dan ter pomagala pri delu v ambulanti. Poleti (po več kot letu dni dela) sem dobila preko študentskega servisa nakazilo za en mesec. Ko mi je Jasmina čez kakšna dva meseca ponovno izpolnila napotnico ter jo poslala na študentski servis, sva dobili par krepkih s strani vodstva. Kako sem se počutila takrat, se raje ne spominjam… Pred prostovoljci, sprehajalci in ostalimi obiskovalci, sem bila napadena, ker mi je Jasmina izpolnila napotnico. Ne pozabite, da sem takrat zastonj delala že leto in pol in da mi je bila obljubljena zaposlitev (sicer sprva za polovični delovni čas), kot tudi izplačila, ker do zaposlitve še ni prišlo.
Za mesec oktober in november sem potem le dobila podjemno pogodbo za tri urni delovnik dnevno, kar sem z zamudo nekaj mesecev tudi dobila izplačano (okoli 500 evrov).
Boli tudi dejstvo, da me predsednik društva, v katerega sem vložila ves trud in čas, niti po dveh letih dela ne pozna, kaj šele, da bi rekel hvala.
Ko je društvo vrnilo koncesijo in je prišlo do ponovnega razpisa, sem tudi sama končno dobila upanje. Prepričana sem bila, da bo zavetišče dobil Zavod Mačja hiša, kjer mi je bila obljubljena tudi dobra služba, saj si niti predstavljala nisem, da bo vse skupaj potekalo tako očitno nezakonito.
Moja pričakovanja so ponovno padla v vodo, ko je bil izbran drug ponudnik. Izključno za dobrobit živali sem seveda poslala prošnjo na njihov razpis za delovno mesto in upala na službo.
Verjela sem, da bom izbrana, saj imam z delom v zavetišču dve leti izkušenj. Tokrat sem bila čisto na dnu… Izvedela sem namreč, da je delovno mesto veterinarskega tehnika zasedel nekdo, ki je šolo končal približno v enakem času kot jaz in po govoricah sodeč, nima nikakršnih izkušenj. Najbolj me je zabolelo dejstvo, da je bil njegov oče zaposlen pri Snagi. In ponovno so zmagale veze in poznanstva. Jaz pa po dveh letih garanja ostala brez vsega…
In še vedno upam… Če je še kaj pravice, potem bo po upravnem sporu zavetišče prišlo v prave roke!
To blatenje, ki se dogaja zdaj, se mi zdi zelo nekorektno. Blatenje nas, ki smo bili tam s srcem in včasih delali v nemogočih pogojih. Naredili smo več, kot se je narediti sploh dalo! Še najbolj boleče pa je prelaganje vse odgovornosti na Jasmino, ki je v zavetišču praktično zastonj delala nemogoče in če kdo, je prav ona zaslužna, da je zavetišče ponovno postalo prijazno tako živalim, kot tudi ljudem!
Meni in kasneje tudi Jasmini, nikoli ni prišlo na misel, da bi vso gnojnico zlili po odgovornih. Ne, raje sva se cele dneve trudili, da bi situacijo izboljšali in da bi zavetišče spet postalo to, kar mora biti. In skupaj z zaposlenimi, prostovoljci, sprehajalci, donatorji, posvojitelji,…nam je uspelo! Zavetišče je ponovno dobilo dušo in živali so bile z nami srečne!!! To, za kar smo se trudili skoraj dve leti, je novi koncesionar uničil v samo enem dnevu! Zavetišče je zdaj mrtvo, živali v njem pa kljub zloženim kocam nesrečne!"

Sandra Žižek